Draga,
zadnje dneve razmišljam, da je starost najbolj od vsega podobna vzpenjanju na planino. Vem, da reka pred tabo zdaj deluje ogromna, morda se ti zdi celo strašljiva, nepremostljiva lesketajoča se globina. Ampak prišel bo čas, ko boš, kot zdaj jaz, visoko na planini gledala to isto reko, ki bo le mala srebrna nit, globoko v dolini, kot skoraj pozabljen spomin. Na tej točki te bo telo morda že izdajalo — življenjska pot je le za redke lahka — a razgled na dolino bo vreden vsakega koraka, saj ti bo razkril marsikatere resnice. Naenkrat boš videla, kako zelo se je tvoj pogled z leti razširil, zato se nikdar ne boj staranja, kajti to ti edino prinese izkušnje in posledično širšo perspektivo na življenje. In to, draga moja, je nekaj najbolj dragocenega.