Nona Jožica

V mladosti sem bila zelo radovedna. Nekoč sem slišala, da se v bližini skriva čuden pes, a ko sem ga nazadnje našla, sem ugotovila, da ni bil pes, ampak lisica. V šoli smo morali za nalogo narisati ravno gozdno risbo. Začela sem risati in izpod moje roke je nekako nastala čisto prava lisica. Je morala učiteljica prav po učbenik, ker mi ni verjela, da je to lisica. Veste, takrat je ni skoraj nihče še videl. V šoli so potem vsi kričali: »Daj Jožica, nariši lisico!« in tako je nastala tudi kokoš, ven iz lisice. In zajec, ven iz kokoši. Od takrat naprej sem najraje od vsega risala… samo to mi je šlo po glavi.

Nona Mici

V srednjem obdobju življenja sem ljubila rože. »Dajte prosim vi posadit v zemljo rože in semena« so me doma vedno prosili. To pa zato, ker so moje rože naslednje leto vse cvetele. Veste, veliko sem potovala po svetu – sem bila vsepovsod, od Moskve do Afrike, pa na Siciliji... Pa zdaj se tudi vsega točno ne spomnim. Je treba pogledat kako je drugod, da na koncu vidiš, da je tu doma najlepše. Veste kako je pusto v Angliji, kakšna sivina? Pri nas pa rože povsod cvetijo in imajo vonj po zelenem. Čisto vse rože so meni lepe. Jaz želim samo dobro in nič slabega. Zato ker je že preveč slabega, a ni res? Včasih grem dol na klopco in pridejo sosede in opravljajo. Jaz sem pa rajši sama, pa križanke rešujem.

Nono Mirko

V starosti se še vedno lahko smeje in igra! Če si veselja ne napraviš sam, poskrbim zate lahko jaz. S pesmijo in smehom. Igral sem vsem mogočim ljudem, od kraljic do lepih mladenk. Pa tudi naši najstarejši slovenki, ki je živela tu v Domu. In ko je imela 110 rojstni dan, sem jo tudi poljubil. Kako smo se smejali. Špilam pa vso muziko, prav nič ne bi bilo brez nje. Če me pa kdaj zagrabi depresivno basovsko počutje, skočim za klaviature in moja leva roka igra še za desno. Življenje je spet dobro. V resnici, če vam povem po pravici, je točno tako, kakršnega si sami ustvarimo. In jaz si ga najraje ustvarjam s pesmijo in s smehom.